Kolumna #13: Digitalne spretnosti romskih učencev: Most čez digitalni razkorak
Huso Jusić, Ljudska univerza Lendava
V svetu, ki ga oblikuje tehnološki napredek, digitalna pismenost postaja ključna za vsakega posameznika. Za romske učence, ki že tradicionalno predstavljajo eno najbolj marginaliziranih skupin v Evropi, digitalni razkorak ni zgolj ovira, ampak tudi simbol širših družbenih in izobraževalnih neenakosti.
Razvitost digitalnih spretnosti romskih učencev sem obravnaval v magistrski nalogi, v okviru katere sem izvedel raziskavo na priložnostnem vzorcu 96 učencev, pripadnikov romske skupnosti, vključenih v osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Severni Makedoniji.
Izsledki kažejo na potrebo po sistematičnih pristopih k izboljšanju digitalnih spretnosti romskih učencev. To vključuje zagotavljanje dostopa do tehnologije, izboljšanje kakovosti izobraževanja in programe usposabljanja za učitelje in romske pomočnike. Pomembno je tudi vlagati v programe, ki spodbujajo vključevanje romskih učencev v digitalno družbo.
Kaj pravi teorija?
V teoretičnem delu magistrske naloge so ključna teoretična izhodišča obravnavana predvsem v kontekstu digitalnih spretnosti, s posebnim poudarkom na teoriji samoučinkovitosti in njenem vplivu na razvoj digitalnih spretnosti posameznika. Samoučinkovitost se definira kot prepričanje posameznika v lastno zmožnost opravljanja določene naloge, kar je še posebej pomembno pri uporabi digitalnih orodij. Razvoj digitalnih spretnosti je pogojen s sposobnostjo sledenja tehnološkim spremembam, kar posamezniku omogoča boljše razumevanje in vrednotenje informacij, kar je ključno za učinkovito delovanje v sodobnem digitalno usmerjenem svetu.
Relevantnost teorije z razvojem digitalnih spretnosti se kaže v povezavi med samoučinkovitostjo in aktivno uporabo digitalnih orodij. Teoretična izhodišča nakazujejo, da se s povečanjem samoučinkovitosti izboljšujejo tudi digitalne spretnosti, kar posledično vpliva na večjo vključenost in uspešnost v digitaliziranem okolju. Poseben poudarek je namenjen zavedanju, da digitalne spretnosti niso zgolj tehnična veščina, ampak vključujejo tudi razumevanje, kako pridobljene spretnosti uporabiti v realnih situacijah, kar posledično omogoča inovacije, ustvarjalnost in iznajdljivost v digitalnem svetu.
Te teoretične osnove so še posebej pomembne v kontekstu izobraževanja marginaliziranih skupin, kot so romski učenci, kjer razvoj digitalnih spretnosti lahko predstavlja pomemben korak k izboljšanju njihovega socialno-ekonomskega položaja in zmanjševanju digitalne izključenosti.
Izzivi digitalne izključenosti
Romski učenci svoja znanja za splošno uporabo digitalnih naprav in vsakdanjih interakcij na internetu ocenjujejo kot dobro, vendar jim teh znanj, kadar gre za bolj zahtevna opravila, občutno primanjkuje. Romski učenci kljub globalni digitalizaciji nimajo enakega dostopa do digitalnih virov kot vrstniki iz večinskega prebivalstva. Pogosto doma nimajo računalnika ali interneta, kar jim otežuje vključevanje in rabo sodobnih izobraževalnih tehnik, ki so bile še posebej pomembne med pandemijo COVID-19. Digitalni razkorak seveda ni le posledica pomanjkljivega dostopa do tehnologije, ampak se dotika tudi vsebin in možnosti, ki jih digitalna orodja omogočajo.
Pomanjkanje vzajemnosti med odraslimi in otroci, ki je pripadnikom večinskega naroda povsem samoumevna, prav tako prispeva k povečanju razlik med romskimi in učenci iz večinskega naroda, kjer na primer stari starši pomagajo vnukom pri šolskih nalogah, vnuki pa v zameno pomagajo starim staršem pri razumevanju in rabi tehnologije. Pri pripadnikih romske skupnosti te vzajemnosti skorajda ni, saj večina njihovih staršev in tudi starih staršev ni obiskovala šole in imajo velike težave že s temeljno pismenostjo.
Digitalni razkorak je tesno povezan tudi s kakovostjo izobraževanja, kajti brez ustrezne podpore in prilagojenih izobraževalnih materialov se romski učenci soočajo z večplastnimi ovirami, ki omejujejo njihovo učenje in razvoj. Ta oblika izključenosti ne vodi le do slabših akademskih rezultatov, ima tudi dolgoročne posledice za njihovo zaposljivost in socialno mobilnost.
Vloga izobraževalnih institucij in razvoj tehnologije
Izobraževalni sistemi imajo ključno vlogo pri soočanju z naštetimi izzivi. Učitelji, ravnatelji in romski pomočniki, kot ključni akterji v izobraževalnem procesu romskih učencev, morajo biti usposobljeni ne le za uporabo digitalnih orodij, ampak tudi za razumevanje kulturnih razlik in specifičnih te skupine učencev. Digitalna tehnologija ne sme postati le orodje za učenje, ampak tudi instrument za socialno vključevanje in izboljšanje življenjskih možnosti. Najbolj pomembno vlogo pri razvoju digitalnih spretnosti imajo seveda učitelji, ki morajo biti ustrezno usposobljeni za prenašanje potrebnih in tudi naprednih znanj na učence. V kontekstu izobraževanja po pomembnosti učiteljem sledijo romski pomočniki, slednjim pa ravnatelji, katerih vloga je nekoliko bolj posredna. V svoji nalogi poudarjam potrebo po dodatnem usposabljanju učiteljev, ne samo v smislu uporabe digitalnih orodij, ampak tudi v razumevanju kulturnih razlik in potreb romskih učencev oz. drugih specifičnih skupin. Poleg tega je za uspešno integracijo digitalnih orodij v izobraževanje nujno potrebna ustrezna infrastruktura, ki vključuje ne samo tehnično opremo, ampak tudi podporne storitve, ki učencem omogočajo redno in učinkovito uporabo teh orodij.
Pri razvoju digitalnih spretnosti je nujen strateški pristop, ki bo odpravil ali vsaj zmanjšal digitalne neenakosti mlajše generacije pripadnikov romske skupnosti, obenem pa učinkovito ozaveščal skupnost o tem, da se romska skupnost in njeni pripadniki soočajo s številnimi izzivi, ki jih bomo morali nasloviti, če ne želimo, da se bomo čez nekaj desetletij ukvarjali z digitalno, kot se danes ukvarjamo s temeljno pismenostjo odraslih Romov.
Razprava o tem, ali je lahko tehnologije preveč, je še posebej relevantna v kontekstu izobraževanja romskih učencev. Tehnologija, če ni ustrezno vodena in uravnotežena, ima potencial ne le za ustvarjanje novih priložnosti, ampak tudi za poglabljanje obstoječih socialnih in ekonomskih razlik. Ključno je, da tehnološki napredek ne pusti nikogar za sabo, še posebej ne ranljivih skupin, kot so Romi.
Strategije, katerih cilj je zmanjšanje digitalnega razkoraka, potrebujejo celovit pristop, ki vključuje:
Izboljšanje infrastrukture: Vlaganje v osnovno infrastrukturo, kot so električna omrežja in širokopasovne internetne povezave, kot osnovni predpogoji dostopa do digitalnih virov v romskih skupnostih.
Programe za digitalno pismenost: Razvoj ciljno usmerjenih izobraževalnih programov, ki ne samo da učijo uporabe tehnologije, ampak tudi spodbujajo kritično razmišljanje, varno uporabo interneta in razumevanje digitalnih medijev.
Podpora učiteljem in staršem: Usposabljanje učiteljev za uporabo digitalnih orodij v učnem procesu in izobraževanje staršev o pomenu digitalne tehnologije ter načinih za podporo otrokom pri učenju v digitalnem okolju. Tovrstna usposabljanja so ključna za izboljšanje učinkovitosti poučevanja in učenja.
Vključevanje romske skupnosti: Sodelovanje z romskimi predstavniki in organizacijami pri oblikovanju in izvajanju programov digitalnega opismenjevanja ter spodbujanje romske kulture v digitalnem okolju je bistveno za krepitev zaupanja in motivacije romskih učencev.
Pogled naprej
Digitalne spretnosti niso zgolj orodje za izobraževanje, temveč ključ do širših družbenih in ekonomskih priložnosti. Zmanjšanje digitalnega razkoraka med romskimi učenci zahteva več kot le investiranje v tehnologijo; potrebno je tudi vlaganje v ljudi – učitelje, romske pomočnike in skupnosti, ki podpirajo učenje. Ta pristop zahteva ne le finančna sredstva, ampak tudi predanost in razumevanje, da so dolgoročne koristi izobraževanja romskih učencev neizmerne.
Za boljšo prihodnost romske skupnosti in celotne družbe je ključnega pomena, da vsi deležniki – izobraževalne ustanove, oblast, nevladne organizacije in romska skupnost – sodelujejo usklajeno in zavzeto. S tem, ko gradimo mostove znanja, lahko premostimo razkorake, ki trenutno ločujejo romske učence od mnogih priložnosti, ki jih ponuja sodobni svet.
Razvoj digitalnih spretnosti med romskimi učenci ni le izobraževalno vprašanje, ampak tudi vprašanje socialne pravičnosti. Zagotavljanje enakih možnosti pri dostopi do digitalnih orodij in vsebin je ključno za izgradnjo bolj vključujoče in pravične družbe. Moj prispevek opisuje pomembne izzive in ponuja osnovo za nadaljnje ukrepanje, kajti kot družba imamo odgovornost, da poskrbimo za vključujočo digitalno družbo, kjer imajo vsi enake možnosti za dostop do informacij, storitev in udeležbe. Najbolj pomembno je, da o teh vprašanjih javno razpravljamo in pri iskanju rešitev vključujemo vse deležnike, saj edino skupaj lahko zgradimo bolj pr
