O romih - Pomembni mejniki

Datum objave: 23. 4. 2024
Novice

Uvod

Romi so tradicionalno nomadsko ljudstvo. Domneva se, da so Indijo zapustili okoli leta 1.000 in potovali skozi države, ki danes mejijo na Afganistan, Iran, Jemen in Turčijo. Nekateri Romi še danes živijo na Vzhodu, tudi v Iranu; nekateri so se preselili v Evropo in se nato vrnili.  V začetku 14. stoletja so Romi prišli na Balkan, na začetku 16. stoletja pa so se naselili vse do Škotske in Švedske. Drugi Romi so se preselili na jug skozi Sirijo v severno Afriko in prispeli v Evropo prek Gibraltarja. Obe veji preseljevanja sta se srečali v današnji Franciji. Romom podobni ljudje živijo v Indiji še danes, najverjetneje pa izvirajo iz indijske puščavske države Radžastan.

Vzroki za preseljevanje Romov so ena največjih skrivnosti v zgodovini. Tako obstaja teorija, da so bili Romi iz nizke družbene rase hindujcev rekrutirani in poslani na zahod, da bi se zoperstavili islamski vojaški ekspanziji. Po drugi teoriji naj bi bili Romi potomci ujetnikov, ki so jih muslimanski osvajalci severne Indije odpeljali v suženjstvo in so sčasoma v deželi svojega ujetništva razvili posebno kulturo. Zapisano je, da je Mahmud iz Ghaznija med turško- perzijsko invazijo na Sind in Punjab v Indiji vzel pol milijona ujetnikov. Zakaj se Romi niso vrnili v Indijo, ampak so raje odpotovali na zahod v evropske države, je uganka, ki je lahko povezana z vojaško službo med muslimani.

Priseljevanje Romov v ZDA se je začelo v kolonialnih časih v manjših skupinah na območju Virginije in francoske Louisiane. Večje priseljevanje se je začelo po letu 1860 s prihodom skupin Romov iz Velike Britanije. Največje število romskih priseljencev je prispelo v začetku 20. stoletja iz vlaških skupin in kalderašev. Ti skupini med seboj nista povezani. Veliko Romov se je naselilo tudi v Srednji Ameriki.

Zavračanje

Zaradi nomadskega načina življenja med Romi in njihovimi sedečimi sosedi (avtohtonimi prebivalci) že od nekdaj vlada medsebojno nezaupanje. Od nekdaj je veljalo in še vedno velja, da so Romi berači, tatovi, ugrabitelji, neprilagodljivi na delo in življenjske navade. Zaradi tega so bili izpostavljeni preganjanju. Sicer so Romi včasih v svoje vrste sprejeli družbene izobčence. 

V obdobju razsvetljenstva je Španija poskušala spremeniti odpadniški status Romov s prepovedjo uporabe besede hitano in asimilacijo Romov ter jih prisilila, da so se odpovedali svojemu jeziku in načinu življenja; a je bil ta poskus neuspešen.

Če je bilo le mogoče, so Romi nadaljevali svoje nomadsko življenje, a v mnogih primerih živijo sedeče življenje v skoraj nevzdržnih življenjskih razmerah. Še vedno prihaja do konfliktov med Romi in sedečim prebivalstvom, ki živi v njihovi bližini. Pogosti so očitki, da Romi kradejo in živijo od socialne pomoči. 

Romi v nekaterih evropskih državah 

V posameznih državah je problem brezposelnosti odvisen od socialne pomoči. Nekaterim romskim družinam se tako bolj splača živeti od socialne pomoči kot od slabo plačanih služb.  

To ustvarja številne probleme: jezo do Romov in njihovo diskriminacijo, pogoje za razvoj kriminala in izjemno občutljivost za spremembe na področju socialne varnosti. Tak primer je Slovaška, kjer je znižanje zneska socialnega varstva (družina prejme nadomestilo le za prve tri otroke) povzročilo v nekaterih romskih vaseh državljanske nemire. 

V večini držav Evropske unije Romi dobijo priložnost za normalno življenje. Tako se nekatere romske družine vključujejo v skupnosti tako, da ne živijo od socialne pomoči.

Oči ne-romskega prebivalstva pa vidijo samo Rome, ki iz različnih razlogov še vedno živijo v kartonastih barakah in beračijo na ulicah; tako ustvarjajo slabo podobo o vseh drugih Romih. Lokalne oblasti poskušajo takim ljudem pomagati z izboljšanjem infrastrukture v njihovih soseskah in s finančnimi spodbudami, vendar je ta pomoč občasna in nezadostna.

Romi so bili stoletja diskriminirani, preganjani in skupaj z Judi žrtve holokavsta. Še vedno se nanje gleda skozi »očala« predsodkov, katerih skupni imenovalec je antiromizem . Po drugi strani pa podobno kot v preteklosti pri nadarjenih Judih, se zamolčuje izvor nadarjenih Romov. Ker so angleški raziskovalci ugotovili romsko poreklo Pabla Picassa, ki je na seznamu »univerzalnih genijev«, je zdaj pogosteje omenjenih več Romov- slikarjev, pisateljev, glasbenikov in ugledne matematičarke Sofije Vasiljevne Kovaljevski. 

Romi so morda najbolj izrazit primer, da lahko nadarjenost preživi, se razvije in obrodi sadove tudi v zelo neugodnih razmerah ter vsemu navkljub. Preprečevanje in ne-prepoznavanje odličnosti ne glede na nacionalno, spolno ali socialno poreklo, je barbarstvo, pri čemer se sklicujemo na Goetheja.

Mednarodno romsko gibanje  

Povabilo k udeležbi na romski kongres v Bukarešti, 8. oktobra 1933:

Splošna zveza Romov v Romuniji Bratje Romi, Vas ne naslavljamo z nazivom Cigani, ker je to lažno in posmehljivo ime, temveč z našim pravim imenom Romi, kar pomeni ljudi, ljubitelje svobode, plesa in glasbe- darilo, ki nam ga je Bog zapustil. To bi moral vedeti duhovnik, ki se imenuje »arhimandrit« in » predsednik« Splošnega združenja Romov v Romuniji, nosilca naslova pridobljenega brez pravic in z uzurpacijo, zaradi česar je bil izključen iz združenja in cerkvenih služb, obtožen katolicizma in sovražnik naše pravoslavne vere. Gre za CALINIC SERBOIAN-a.

Prvi svetovni kongres Romov 

Bil je leta 1971 v Londonu, nekakšna zgodovinska prelomnica za enega najbolj diskriminiranih narodov na svetu. Od takrat so Romi z združenimi močmi začeli oblikovati lastno politiko na mednarodnem prizorišču. Spreminjati se je začel njihov položaj iz pasivnega v aktivnega, oblikovali so svoje gibanje, konstituirali svoje organizacije ter postavljali svoje cilje in zahteve mednarodnim organizacijam, zavedajoč se težkega in dolgega boja na poti do emancipacije. Poleg tega dihotomija med definicijo Romov kot marginalizirano družbeno skupino in definicijo Romov kot nacionalno  manjšino, v nadnacionalnem evropskem kontekstu postane eno ključnih vprašanj.

Začetki mednarodnega romskega gibanja nastajajo v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, v času hladne vojne, dekolonizacije, boja za enakost temnopoltih v ZDA, liberalizacije zahodnega sveta, študentskih demonstracij…

Po začetnih poskusih emancipacije ob koncu 19. stoletja, ki jim je sledil nastanek večjega števila romskih organizacij v 50. tih in 60-tih letih 20. stoletja, se je mednarodno romsko gibanje v 70.-tih letih močno razmahnilo.

Najpomembnejšemu dogodku – prvemu kongresu Romov v Londonu so predhodili dogodki v Franciji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bilo izhodišče prizadevanj za emancipacijo Romov. Organizator Prvega Svetovnega kongresa leta 1971 v Londonu je bil Comite International Tzigane (CIT- Mednarodni komite Romov) ustanovljen leta 1965 v Parizu; prvi predsednik je postal Vanko Rouda. Leta 1971 se je odbor preimenoval v Comite International Rom (CIR – Mednarodni komite  Romov), v romskem jeziku – Komiteto Lumniako Romano. 

Kraj Prvega kongresa ni bil znan vnaprej. Istega leta naj bi bil Prvi kongres v Parizu, v Angliji pa samo pripravljalni sestanek. Glede na dobro mednarodno zastopanost in dejstvo, da so kljub oviri zaradi hladne vojne sodelovali delegati z obeh strani »železne zavese«, je bilo soglasno odločeno, da bo srečanje v Londonu prvi Svetovni kongres Romov.

ZAČETEK EMANCIPACIJE ROMOV V SLOVENIJI

Vloga pripadnikov romske skupnosti pri zagotavljanju politične participacije v Sloveniji/ kronologija dogodkov.

Pomemben prispevek smo pri ključnih vprašanjih prispevali tudi Romi.

Na republiški ravni smo v obdobju od leta 1985 do leta 1990 kot romski aktivisti veliko prispevali pri emancipaciji Romov v Sloveniji: Rozman Vlado iz Pušče, Cener Bela z Vanča vasi- Borejci, Rajko Šajnovič iz Šmihela in Jožek Horvat – Muc iz Pušče.

Izpostavljali smo predvsem vprašanja položaja in statusa Romov, urejanje bivalnih razmer in človekove pravice.

Sam sem deloval (Jožek Horvat Muc) v okviru občinske konference SZDL Murska Sobota, občinske konference ZSMS in delovne skupine za reševanje romske problematike občine Murska Sobota. Cener Bela in Rajko Šajnovič sta bila vrsto let zagnana romska aktivista, Rozman Vlado pa je deloval v kulturno umetniškem društvu Pušča. Tudi Cener Bela in Rozman Vlado sta večinoma aktivno sodelovala pri razpravah o Romih, ki jih je organizirala OK SZDL Murska Sobota.

Izpostavljali smo predvsem vprašanja položaja in statusa Romov, urejanje bivalnih razmer in človekove pravice.

O položaju romske skupnosti sem kot predsednik osnovne organizacije Zveze mladine Pušča pisal Republiški konferenci Socialistične zveze februarja leta 1988 in komisiji za varstvo ustavnosti in zakonitost pri predsedstvu Republike Slovenije oktobra leta 1988. Prejeli smo odgovore, da bodo organizirane razprave o teh vprašanjih. 

Majda Gaspari, članica Predsedstva Republike Slovenije je februarja 1989 organizirala razgovor o statusu Romov v Sloveniji v Murski Soboti.

Od leta 1986 sta kot romska aktivista pričela delovati Oto Baranja in Pestner Zdenko, predsednika vaškega odbora in krajevne organizacije Socialistične zveze na Pušči. Vsi trije smo začeli obiskovati romska naselja v jugovzhodnem delu Slovenije in se pogovarjati o boljši organiziranosti Romov .

Leta 1986 smo pričeli razmišljati o ustanovitvi Zveze Romov Slovenije, a na to v JV delu Slovenije Romi še niso bili pripravljeni. 

Organizirali smo razgovore in srečanja z Romi. Med dolenjskimi Romi je bil prizadeven in uspešen Bojan Tudija, ki je z nami sodeloval pri reševanju romske problematike.

Oktobra 1990 smo na občnem zboru v vrtcu na Pušči ustanovili politično organizacijo Romov, Romani Union- Zveza Romov Murska Sobota, ki je bila 3.1. 1991 vpisana v register političnih organizacij pod zaporedno številko 2 na sekretariatu za občo upravo na Upravni enoti v Murski Soboti. Naša organizacija je takrat štela 350 članov. Za tako množičnost  Romani Union so se najbolj angažirali Jože Horvat – Čibi, Horvat Stevo (pokojni), Horvat Ivo- Guba in Vlado Miloševič.   

Kot  politična organizacija smo 4.3. leta 1991 poslali zahtevo Skupščini RS Slovenije, da se v novi slovenski ustavi uredi status Romov. 27. 3. 1991 smo komisiji za ustavna vprašanja poslali konkretne predloge; tako smo  predlagali poseben Zakon, s katerim bi določili način uresničevanja posebnih pravic romske narodne skupnosti ne glede na njeno številčnost.

31.3.1992 je predsedstvo Skupščine občine Murska Sobota obravnavalo predloge Romani Union glede priprave seje občinske skupščine o romski problematiki v občini in nas pozvalo k pripravi gradiva za sejo.

Za obravnavo na sejah zborov občinske skupščine smo konkretne predloge posredovali 15. 4. 1992. Najpomembnejši so bili predlogi za aktivnejše vključevanje Romov v delo lokalne samouprave v vaseh, krajevnih skupnostih in občini. Predsednik skupščine občine Andrej Gerenčer je opravil razgovor za obravnavo romske problematike v republiški skupščini.

Romani Union je organizirala več razprav glede predloga zakona o lokalni samoupravi. 

31. 7. 1992 smo obravnavali o gradivu za razpravo na republiški ravni. 

Na razširjeni seji  Romani Union – Zveze Romov Murska Sobota 18.8.1992 smo se dogovorili o izvedbi prvega kongresa slovenskih Romov. Prvi kongres slovenskih Romov je bil izveden oktobra 1992 v Gasilskem domu v Murski Soboti.

16.9.1992 je bilo na seji Romani Union ponovno vprašanje ustavnega in zakonskega urejanja pravic in položaja romske skupnosti. Svoje predloge smo posredovali raznim institucijam, tudi komisiji za romska vprašanja občinske skupščine Murska Sobota.

Na seji Družbeno-političnega zbora Skupščine občine Murska Sobota 24.9.1992 smo podali predloge za pripravo zakona o lokalni samoupravi in predlagali, da se 62. teza zakona dopolni z besedilom: “Na območju, kjer živijo italijanska in madžarska narodnostna skupnost ter romska skupnost, imajo ti v občinskem svetu po enega predstavnika. S statusom občine se določi neposredna zastopanost narodnostnih skupnosti tudi v drugih organih občine.” Skupščina občine Murska Sobota je naš predlog soglasno podprla in ga posredovala kot dopolnitev zakona o lokalni samoupravi.

17.3.1993 je komisija za romska vprašanja skupščine občine Murska Sobota  poslala izhodišča za pripravo zakona o ureditvi posebnih pravic Romov v Sloveniji. Izhodišča smo pripravili člani komisije v sestavi: Marija Matjašec, Jožek Horvat Muc, Štefan Borovšak in Geza Bačič.

Na skupnem zasedanju zbora združenega dela, zbora krajevnih skupnosti in družbeno-političnega zbora skupščine občine Murska Sobota smo 9.9.1993 obravnavali osnutek zakona o lokalni samoupravi, pri čemer je skupščina občine Romani Union povabila na zasedanje zborov.

Mestni svet občine Murska Sobota je na seji 18. aprila 1995 sprejel Statut občine, v katerem je v 4. členu zapisano:« V mestni občini Murska Sobota živi avtohtono naseljena romska skupnost. Položaj in pravice se urejajo v skladu z zakonom«. V nadaljevanju pa je v 25. členu zapisano: » Pripadniki romske skupnosti imajo enega predstavnika v mestnem svetu.«

Romani Union- Zveza Romov Murska Sobota je za prihajajoče lokalne volitve pripravila poseben  volilni imenik pripadnikov romske skupnosti v Mestni občini Murska Sobota. Imenik je bil narejen s popisom Romov od hiše do hiše.

Tako so leta 1996 pripadniki romske skupnosti izvolili svojega predstavnika v Mestni svet občine Murska Sobota. Izvoljen je bil Janez Šarkezi, ki je bil prvi romski svetnik v Republiki Sloveniji.

11.4.1996 se politična organizacija Romani Union- Zveza Romov Murska Sobota preoblikuje v romsko društvo Romani Union Murska Sobota.

22.5.1996 se  ustanovi Zveza romskih društev Slovenije, ki jo ustanovijo štiri društva iz občin Murska Sobota, Puconci, Krško in Novo mesto. 

Zveza romskih društev se leta 2002 preimenuje v Zvezo Romov Slovenije.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti na pobudo Rajka Šajnovića iz Novega mesta po opravljeni javni obravnavi dne 29.9.1999 na seji dne 22. marca 2001 odločilo, da mora Mestna občina Novo mesto nezakonitost glede neskladja Statuta Mestne občine Novo mesto z Zakonom o lokalni samoupravi, ki določa predstavništvo romskega svetnika v mestnem svetu odpraviti v roku šestih mesecev po objavi Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije.

Ustavno sodišče je prav tako 14.11.2002 odločilo, da so občinski Statuti občin Grosuplje, Krško, Semič, Šentjernej, Trebnje in Beltinci v neskladju z Zakonom o lokalni samoupravi.

Državni zbor Republike Slovenije je na seji 30.5.2002 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi, v katerem je 101. a. členu določil enaindvajsetim občinam, da so dolžne zagotoviti do enega romskega predstavnika v občinskem svetu do rednih lokalnih volitev v letu 2002.

Ves čas postopkov zagotavljanja predstavnikov romske skupnosti v občinskih svetih smo obiskovali občine in romska naselja – s strani Urada za narodnosti takratni direktor Janez Obreza in svetovalec za narodnosti Geza Bačič, s strani Zveze pa Jožek Horvat Muc in Cener Slavko. V občini Kuzma in Cankova je bil dosežen dogovor o odprtju pisarne za romskega svetnika; tako je bila odprta prva pisarna za romskega svetnika v občini Kuzma.

Pri svetnikih smo se soočali z mislijo, da bo v osebnih dokumentih in zdravstvenih karticah zapisano njihovo romsko poreklo.

Po izvolitvi romskih svetnikov v občinske svete smo pri Zvezi Romov ustanovili Forum romskih svetnikov.Njihov prvi predsednik je bil romski svetnik Darko Rudaš, svetnik v mestni občini Murska Sobota.

V letu 2006 smo bili aktivno vključeni v pripravo Zakona o romski skupnosti v Sloveniji. Na Uradu za narodnosti je delovala posebna delovna skupinam ki se je ukvarjala s pripravo osnutka vsebine zakona.  Tudi v Zvezi Romov smo organizirali okrogle mize, pa tudi mednarodno konferenco na temo tega zakona in ugotavljali razmere v drugih državah. Slovenija je bila edina država, ki se je lotila priprave tega zakona. Zakon se je pripravljal kar dolgo časa; največji pritisk na sprejetje tega zakona pa sta prispevala predsedovanje Slovenije Svetu Evrope in pritisk mednarodne javnosti v zvezi z družino Strojan. 

Leta 2007 je  po določilih novega zakona bil ustanovljen Svet romske skupnosti Republike Slovenije.

Zaključne misli:

V slovenskem in tudi evropskem prostoru prevladuje teza/misel, da se je vse kar se je in se dogaja v zvezi z razvojem romske skupnosti prispevek drugih (ne-romov), državnih in lokalnih inštitucij, nevladnih neromskih organizacij ter posameznikov ne-romov. Pa vendar je pomembno dejstvo, da je prav romska skupnost najprej na prvem kongresu v Londonu leta 1971 sprejela najbolj ključne sklepe/dogovore o emancipaciji Romov, politični participaciji, o odpravi revščine, ohranjanju romskega jezika, zgodovine in kulture, o povezovanju in skupnemu zastopstvu Romov na mednarodni ravni ter priznavanju mednarodne politične in družbene javnosti o storjenemu genocidu nad Romi v drugi svetovni vojni (Samurdaripe). Da se je prav na tej osnovi prebujala romska zavest v mnogih državah ter posledično s tem organiziranje Romov. V vseh primerih so ključno vlogo pri razvoju romske skupnosti, aktivizmu in politični participaciji imele romske organizacije. Žal  v sodobnem času romski aktivizem izgublja svoj pomen in moč zaradi slabega ekonomskega stanja ter poskusa političnega vpliva državnih inštitucij in njihovih predstavnikov. In še kako velja pregovor »Deli in vladaj«.

In, kot mi je na zadnjem srečanju v Murski Soboti v prostorih Zveze Romov Slovenije povedal takratni predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek: »Borite se za vaše pravice, ker se za njih drugi ne bodo«.

In še kako prav je imel!

»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z izborom opcije "strinjam se" se strinjate z uporabo piškotkov. V primeru nestrinjanja izberite opcijo "ne strinjam se".Več o tem