Intervju z gospo Natašo Horvat, romsko aktivatorko pri Ljudski univerzi Lendava in romsko svetnico v občinskem svetu občine Lendava. Z Natašo Horvat se je pogovarjala Ana Pavlič.
Nataša, najlepša hvala, da ste pristali na pogovor z nami! Spoznali smo vas med izvajanjem projekta NAPREJ in vaše izkušnje so dragocen vir opolnomočenja romskih moških in žensk. Prosim, za začetek, zaupajte nam vašo zgodbo – preko česa vse vas je vodila vaša življenjska pot, ko ste iz Čakovca prišli v Slovenijo in preden ste postalI občinska mestna svetnica – predstavnica romske skupnosti in romska koordinatorka na Ljudski univerzi Lendava?
Sem Nataša Horvat, rodila sem se 21.08.1978 v Čakovcu na Hrvaškem kot druga izmed petih otrok (hčera) v romski družini v kateri je bilo prisotnega veliko fizičnega nasilja. Svoje otroštvo sem preživela v romskem naselju Parag. Osnovno šolo sem obiskovala v Macincu, ker sem bila Rominja, sem tako kot drugi romski otroci v šolo vstopala skozi stranski vhod. Glavni vhod v šolske prostore je bil namreč namenjen otrokom iz večinskega prebivalstva. Po končani osnovni šoli sem se odločila nadaljevati srednješolsko izobraževanje na srednji tekstilni šoli v Varaždinu. Prvi letnik sem uspešno zaključila. V tem času sem spoznala partnerja iz Slovenije, ko sem bila stara šestnajst let sem se zaradi nevzdržnih razmer doma odločila zapustiti družinsko gnezdo in se preselila v Slovenijo. Pri sedemnajstih sem postala mama in tako tipična Rominja; brez izobrazbe, z otrokom in brez prihodnosti. Živeli smo v majhni sobici pri tašči in tastu, odvisni od socialne pomoči, nesprejeti od okolja, ker smo Romi. V iskanju sebe sem ugotovila, da tako ne bomo mogli živeti. Vedela sem, da lahko nekaj spremenim. Leta 2007 mi je svetovalka na ZRSZ predlagala, da se vključim v Posebni program za etnično skupino Romov, ki se je izvajal na Ljudski univerzi Lendava, priložnost sem pograbila z obema rokama, po zaključenem programu pa so me napotili še v program Novi začetek, ki je trajal 6 mesecev, med obiskovanjem programa Novi začetek pa sem ugotovila, da zmorem še več. Odločila sem se, da je čas, da zaključim srednješolsko izobraževanje in si pridobim poklic; ko sem svetovalki zaupala svojo željo, me je slednja napotila nazaj na Ljudsko univerzo Lendava. Izobraževanje po programu Trgovec sem uspešno zaključila v letu 2010. V času izobraževanja sem opravljala razna priložnostna dela. Po zaključenem izobraževanju sem tako dobila prvo zaposlitev. Zaposlila sem se na Svetu romske skupnosti RS kot sekretarka, kjer sem bila zaposlena 4 leta. V tem času sem kandidirala za svetnico v občinskem svetu. Počasi bo 10 leto (3. mandat) mojega predstavljanja romske skupnosti v občinskem svetu Lendava. Leta 2016 sem službo zamenjala, zaposlila sem se na Zvezi kulturnih društev v Lendavi. Leta 2017 sem se vrnila na LU Lendava, kjer sem bila zaposlena v okviru projekta Večnamenski romski center Dolinsko kot romska aktivatorka, v času trajanja projekta sem se dodatno izobraževala, tako sem leta 2020 uspešno zaključila izobraževanje v programu PTI Ekonomski tehnik, kljub temu, da se je omenjeni projekt zaključil, pa sem ostala na LU Lendava, tam danes opravljam delo romske koordinatorke, teče 7. leto odkar sem del kolektiva, ki sem ga srečevala na svoji izobraževalni poti.
Ste tudi prva ženska politična predstavnica romske skupnosti, s kakšnimi ovirami ste se, med svojim delom, srečevali zaradi svojega spola?
Sem prva predstavnica romske skupnosti v občinskem svetu občine Lendava, pred mano so bili trije predstavniki. V romski skupnosti so vidne številne spremembe in premiki. Romske ženske, predvsem mlade postajajo vse bolj aktivne, vendar so še marsikje v Sloveniji vpete v tradicionalne življenjske vloge. Ves čas je nekje v podzavesti prisoten strah pred spremembami.
Tudi sama sem se velikokrat soočala z različnimi strahovi pred spremembami, že pri sami odločitvi, da bom kandidirala me je bilo strah, kako bodo to sprejeli Romi – predvsem moški, saj imam občutek, da imajo znotraj romskih skupnosti ženske za manj sposobne. Z leti se je izkazalo, da so bili moji strahovi odveč, saj me velika večina Romov spodbuja in podpira pri mojem delu.
Kako pomembno se vam sicer zdi udejstvovanje Rominj v političnem življenju?
Zelo pomembno je, da se aktivirajo, da se sliši njihov glas. Mislim, da je premalo romskih žensk politično aktivnih, jih pa po drugi strani tudi razumem. Tudi tiste, ki se odločijo, da se politično aktivirajo hitro obupajo, ker so velikokrat deležne različnih pritiskov.
Kateri so trenutno, po vašem mnenju, največji izzivi, ki znotraj romskih skupnosti stojijo na poti večjega opolnomočenja romskih žensk in s kakšnimi ukrepi lahko država, nevladne organizacije in večinsko prebivalstvo pripomoremo k izboljšanju položaja Rominj?
Izobrazba in zaposlitev sta največja izziva. Vztrajnost je pa vrednota, ki lahko bistveno pripomore k izboljšanju položaja romskih žensk. Pri tem izhajam iz sebe: če ne bi vztrajala, mi v življenju nič ne bi uspelo. Pomembno je, da ženske ne obupajo, kadar naletijo na prvo oviro, ne glede na to za katero področje gre. Romske ženske je potrebno opolnomočiti in informirati o možnostih, projektih, programih, izobraževanju in preventivnih akcijah, ki se izvajajo zanje. Vključevati jih je potrebno v različne programe opolnomočenja ter med drugim pokazati dobre prakse romskih žensk, ki so (že) aktivne na posameznih področjih in jih tako spodbuditi k vključevanju in aktivnejši participaciji, pa ne samo v politiki, tudi širše v družbi kot taki.
Kako ocenjujete položaj mladih Romov in Rominj, otrok? Na kakšne načine (in kako močno) diskriminacija in anti-ciganizem še vedno nedopustno omejujeta njihove možnosti in priložnosti?
Opažam, da se stanje izboljšuje, tako na področju vključevanja v družbo, kot na področju izobraževanja in zaposlovanja, premiki so vidni predvsem v Prekmurju. Je pa še vedno med pripadnicami in pripadniki romske skupnosti zelo malo visoko izobraženih in zaposlenih. Žalostno je, da se še vedno srečujemo z diskriminacijo, ki je velikokrat prikrita, vendar jo Romi in Rominje še kako prepoznamo ali začutimo.
Kaj bi svetovali (mladim) Rominjam, na splošno in kaj, če se odločajo za vstop v politično predstavništvo (vaše skupnosti)?
Mladi so danes pomemben del vsake družbe, tudi družbe v romski skupnosti, zato menim, da je nujno spregovoriti o vsem, ker jim edino na takšen način lahko pomagamo uresničiti cilje, sama jim vedno svetujem, da se aktivirajo ter, da se ne zapirajo v romska naselja.
Kar se političnega predstavništva v romski skupnosti tiče je pa tako, da ni nekega zanimanja s strani mladih, tudi s strani moških ne, velikokrat mi mlada dekleta rečejo, da one ne bi zmogle delati vsega tega, kar počnem jaz. Funkcija svetnice (predstavnice romske skupnosti) ni enostavna, ker so pričakovanja s strani Romov in Rominj velika, druga stran pa velikokrat nima posluha za spremembe na področju razvoja romske skupnosti.
Omenili ste prikrito diskriminacijo – lahko to konkretizirate in nam zaupate kaj lahko večinsko prebivalstvo in država kot sistem napravita, da do tovrstne diskriminacije ne bi več prihajalo?
Včasih mi Romi in Rominje zaupajo svoje zgodbe, nekateri se sploh ne zavedajo, da so se v določeni situaciji srečali z diskriminacijo tako, kot se jaz nisem, ko sem morala v prostore šole vstopati skozi stranski vhod. Najtežje je, ko ti otrok pripoveduje, kaj se mu dogaja v šoli s strani sošolcev ali celo učiteljev in ne veš kako mu pomagati. Težko odgovorim kdo so tisti, ki bi lahko karkoli na tem področju spremenili: diskriminacija je prisotna med nami vsak dan, ne samo do Romov in Rominj, tudi do ostalih. Mi vsi (starši, vzgojitelji, učitelji, profesorji, različne organizacije…) pa gotovo lahko naredimo veliko, predvsem s sprejemanjem in razumevanjem posameznika ne glede na etnično pripadnost, vero in barvo kože.
»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.
