Izzivi raziskovanja v romskih skupnostih
Rahela Hojnik Kelenc
Ljudska univerza Lendava
Od Grellmanna, ki je priznan kot utemeljitelj znanstvenega proučevanja Romov (1783), do danes, so Romi zaradi svoje drugačnosti in nenavadnega življenjskega sloga, ki je po mnenju mnogih v popolnem nasprotju z življenjskim slogom večinske družbe, zbujali pozornost znanstvenikov in raziskovalcev, ki že stoletja iščejo »recept«, da bi to t. i. manjšino par excellence, ob kateri smo zmeraj čustveno ambivalentni in nihamo med fascinacijo in hkratnim strahom pred njimi, ukalupili, da bi ustrezala zahtevam vladajoče družbe. Javnomnenjski diskurzi nenehno izpostavljajo tujost Romov v drugačnem načinu življenja, velikih družinah, odvisnosti od socialnih transferjev, v vrsti kaznivih dejanj, malomarnem odnosu do okolja, zanemarjenih naseljih ter nesprejemanju splošnih civilizacijskih vrednot.
Ključni dejavnik, ki je oblikoval tovrsten odnos večinskega prebivalstva do Romov, očiten pa je še danes, je bil njihov nomadizem oz. t.i. potujoči slog življenja, saj so se od prihoda v Evropo selili iz kraja v kraj, kar je pri ljudeh, katerih ena od najpomembnih družbeni norm je bila sedentarizem, vzbujalo avro skrivnosti in suma. Prav "skrivnostni" nomadizem, ki so ga mnogi povezovali z ovaduštvom in nesprejemanjem splošne civilizacijske norme – bivati na enem mestu – pa je vplival na to, da so se že sredi 15. stoletja o Romih začeli oblikovati stereotipi o grdih, goljufivih, lenih in kradljivih Romih, četudi so bili ob pridhodu v evropske dežele, predvsem zaradi svoje eksotičnosti, s strani večinskega prebivalstva sprva sprejeti z navdušenjem, o čemer priča kar nekaj dokumentov. Toda kmalu so njihova kultura, katere vidni znak so bila pisana oblačila, s katerimi so povsod izstopali, način življenj in jezik, ki se je močno razlikoval od vseh evropskih, bili zaznamovani kot nekaj tujega in nezaželenega v tedanji civilizirani Evropi. Animus proti Romom je tako že kmalu po njihovem prihodu v Evropo spodbudil oblasti, da so začele oblikovati in izvajati vrsto dekretov in odlokov, s katerimi so jih hoteli ali izgnati ali civilizirati. Rome se je tako že malo po njihovem prihodu v Evropo začelo obravnavati predvsem na osnovi konfliktov, ki so izvirali iz njihove drugačnosti.
Pa vendar. A so Romi res tako drugačni od nas, saj je po mnenju Beltona (2005) kategorijo Romi ustvarila in jo ohranja večinska družba, ali pa mi kot družba v tehnološko hitro spreminjajočem se svetu zahtevamo od ljudi, ki živijo na skrajnem robu družbe, da sprejemajo norme in vrednote vladajoče družbe hitreje kot zmorejo ter skoraj čez noč opustijo vse tradicionalne jim običaje in navade, kulturo ki so jo gojili in ohranjali od prihoda v Evropo naprej, izolirani od družbenega dogajanja, prepogosto pa tudi preganjani, marginalizirani in diskriminirani s strani večinske družbe? Smo sposobni zabrisati mejo med njimi in nami, jih poskusiti sprejemati takšne kot so ter jim omogočiti, da se bodo kljub vsem svojim posebnostim vključevali v širšo družbo ter sledili svojemu tempu razvoja ali pa se še naprej, pod pretvezo pomoči nebogljenemu ljudstvu, truditi poiskati recept, s katerim jih bomo čim hitreje »ustvarili po svoji podobi«? Kljub vsem ukrepom EU, nenehnemu opozarjanju politike, neštetim programom opolnomočenja in vključevanja v sodobne evropske družbene mehanizme, imamo pogosto občutek, da capljamo na mestu in se ne premaknemo ne v medsebojnih odnosih in ne pri sprejemanju Romov v širšo družbeno skupnost. V javnem diskurzu prevladujejo mnenja, ki v nas vnašajo dvom, saj preko izpostavljanja pogosto enkratnih dogodkov želijo prikazati, da se Romi ne želijo spremeniti, pri tem pa so jim v veliko pomoč mediji, ki v javnosti ustvarjajo »sliko o neprilagojenem ljudstvu«, ki nikoli ne bo sprejelo civilizacijskih norm, ne glede na vse oblike pomoči, ki so jim ponujene. Ostajajo tisti, ki so umazani, leni, agresivni, z množico otrok, ki jih ne pošiljajo v šolo in so odvisni od socialnih prejemkov. Zaradi ukoreninjenih stereotipov in predsodkov, ki so v nas globoko ponotranjeni, bodo vedno ostali tisti Drugi.Na tak način pa le dvigujemo nevidni zid in poudarjamo simbolno mejo med "nami" in "njimi".
Raziskovalci romske skupnosti morajo zato imeti močno moralno držo, ker se soočajo z dialektičnim odnosom med zunanjo dominacijo in neenakostjo v romski skupnosti. Poznati morajo lastne predsodke in pristranskost ter se zavedati svojega položaja v družbi, ki lahko vpliva na njihovo raziskovalno delo. Razumeti morajo, da so romska skupnost in njihove potrebe v družbi pogosto prezrti ali spregledani in da se je v raziskavah potrebno osredotočiti predvsem na družbene izzive, s katerimi se soočajo. Enakovredno sodelovanje z večinskim prebivalstvom in romsko skupnostjo jim zagotavlja, da upoštevajo različne perspektive, njihova moralna drža in etični standardi pa morajo biti tako visoki, da obravnavajo romsko skupnost z dostojanstvom, spoštovanjem in enakopravnostjo. Najprej pa morajo sprejeti, razumeti, opazovati in poslušati. Poslušati tihe glasove, ki ne prodrejo v javnost in ostajajo v romskih naseljih. Opazovati življenje, ki ga živijo, razumeti, da so v današnjem položaju zaradi zgodovinskih okoliščin, ki so posledica vseh izzivov, s katerimi so se srečevali, predvsem pa sprejemati njihovo kulturo, jezik, identiteto, vrednote in običaje. To pa je mogoče le, če so stiki med raziskovalcem in pripadniki skupnosti pristni in dolgotrajni. Ničesar se namreč ne spozna čez noč in nobene družbene skupine ne spoznamo, dokler ne sobivamo z njo.
S preučevanjem strokovnih in znanstvenih del o Romih lahko ugotovimo, da v njih prevladujeta dva pristopa, in sicer eden upošteva odnos med Romi in Neromi, vendar mnoge zanima le položaj, v katerega je Rome potisnila družba, v kateri so razpršeni in jih reducira na njihov družbeni status ali na predstavo zunanje družbe o njih, drugi pa proučuje romske skupnosti kot zaprte, kot če bi živele v zaprtem prostoru in nespremenljivem času in ne tukaj in zdaj. V obeh primerih pa se pozablja, da morajo Romi vedno zadostiti pogojem, ki jim jih »vsiljuje« legitimna kultura, zatorej je položaj romskih skupnosti in njihovo sobivanje z večinsko družbo vedno potrebno proučevati tako z vidika skupnosti kot posameznih entitet kot tudi z vidika prilagajanja njihovih družbenih, kulturnih in identitetnih značilnosti večinski družbi in upoštevati predvsem njihove težnje po vključevanju v širšo družbeno skupnost.
