V svetu, kjer bi moral biti vsak otrok deležen enakih možnosti za razvoj in uspeh, se še zmeraj pogovarjamo o izzivih, ki lahko močno vplivajo na počutje in izobraževalne dosežke nekaterih skupin otrok. Mednje nedvomno sodijo tudi romski otroci, ki se še danes soočajo z raznolikimi izzivi v šolskem okolju. Raziskovanje njihovega počutja in odnosov v šoli je ključno, saj nam omogoča razumevanje njihovih izkušenj ter identifikacijo potencialnih rešitev za izboljšanje njihovega izobraževanja in vključenosti v družbo. Obstoječe pedagoške raziskave zelo jasno nakazujejo, da ni dovolj le zagotoviti fizično prisotnost otrok v šolskih klopeh, temveč je nujno ustvariti okolje, ki spodbuja njihovo dobro počutje, samozavest in motivacijo za učenje. V tej luči postanejo raziskave o počutju romskih otrok v šoli ter njihovih zaznav odnosov z vrstniki in učitelji še toliko bolj pomembne, saj nas usmerjajo k izboljšanju izobraževalnih praks in ustvarjanju bolj inkluzivnega okolja za vse otroke, ne glede na njihovo (etnično) pripadnost.
Kadar govorimo o počutju otrok v šoli, govorimo o temeljnem gradniku njihovega izobraževalnega procesa in osebnostnega razvoja. Otroci imajo pravico do varnega in podpornega učnega okolja, kjer se lahko razvijajo in učijo brez strahu ali občutka izključenosti. Pomen tega pojava namreč sega preko zgolj učnih dosežkov, saj vpliva na otrokovo samopodobo, socialno vključenost, dolgoročno uspešnost na različnih področjih in celo na oblikovanje družbenih odnosov v prihodnosti.
Moje zanimanje za to tematiko izvira iz neposrednega dela z romskimi otroki v skupnosti, katere del sem tudi sama. Raziskovanje tematike v okviru magistrskega dela iz področja pedagogike se je začelo s preprostim vprašanjem, ki sem ga postavila romskim otrokom na poletnem taboru, tik pred pričetkom novega šolskega leta. Vprašala sem jih, ali se veselijo vrnitve v šolo, na vprašanje pa sem dobila presenetljive odgovore, ki so razkrili izzive in predsodke, s katerimi se srečujejo v šolskem okolju.
Osrednji poudarek moje raziskave je bil na šolskih odnosih, saj so ti ključni za počutje otrok v šoli in njihove učne dosežke. Raziskava je zajela tako romske otroke kot tudi matere, ki igrajo pomembno vlogo pri izobraževanju svojih otrok. Skozi analizo smo želeli osvetliti, kako se romski učenci počutijo v slovenskih osnovnih šolah ter kako zaznavajo odnose z vrstniki in učitelji, pri čemer smo posebno pozornost posvetili tudi pojavu medvrstniškega nasilja. Rezultati raziskave so odprli vrata za razumevanje in izboljšanje izobraževalnih praks ter ustvarjanja bolj inkluzivnega okolja za vse otroke.
Zelo spodbudna ugotovitev naše raziskave je, da se romski učenci, ki so bili vključeni v našo raziskavo, v šoli počutijo dobro in da šolo radi obiskujejo. Izkazalo se je, da na njihovo počutje v šoli pomembno vplivajo pozitivni socialni odnosi z vrstniki in učitelji. Romski otroci so svoje sošolce zaznavali precej pozitivno, saj so jih opisovali kot prijatelje, s katerimi se radi družijo. Pri tem je potrebno izpostaviti, da smo tekom intervjujev z romskimi učenci zaznali, da so se tisti, ki so imeli sošolce iz svoje skupnosti, družili najpogosteje prav z njimi.
Čeprav so romski učenci izpostavili predvsem pomen pozitivnih socialnih odnosov z drugimi akterji v šolskem okolju za njihovo počutje, pa ne smemo prezreti tudi vpliva negativnih socialnih odnosov. O slednjih so sicer učenci pripovedovali v nekoliko manjši meri, vendar so kljub temu njihove zaznave pomembne, saj nakazujejo, da se intervjuvani romski učenci v slovenskih osnovnih šolah še vedno srečujejo z diskriminacijo, ki temelji na njihovi etnični pripadnosti. Kadar so romski učenci delili svoje izkušnje o izzivih v odnosih z učenci večinskega prebivalstva, so opozorili na pomemben dejavnik, ki vpliva na te odnose – omejenost srečevanja izven šolskega okolja. Poudarili so namreč, da se romski otroci pogosto družijo zgolj med seboj po koncu šolskega dne, saj živijo v romskih naseljih, kjer so pogosto ločeni od vrstnikov večinskega prebivalstva.
Poleg tega je ključno poudariti tudi vlogo učiteljev in odnose, ki jih romski učenci vzpostavijo s slednjimi. Večina romskih učencev je svoje učitelje opisala kot prijazne in pravične ter izrazila zadovoljstvo nad njihovo pomočjo pri razumevanju učne snovi. Kljub temu pa so nekateri učenci delili svoje izkušnje z diskriminatornim ravnanjem s strani nekaterih učiteljev. Ugotovljeno je bilo, da se med učitelji (še posebej na Dolenjskem) pojavlja praksa prilagajanja šolskega dela romskim učencem na način, da jim dajejo enostavnejše naloge ali jih ocenjujejo na podlagi vnaprej pripravljenih vprašanj in odgovorov, ki pogosto omogočajo le pridobitev najnižje pozitivne ocene.
Nadalje, romski učenci, s katerimi sem se pogovarjala, se v šoli še danes srečujejo z medvrstniškim nasiljem, ki temelji na etnični pripadnosti. Tako so na primer s strani svojih vrstnikov že bili deležni žaljivk, kot so »ciganka«, »cigo«, »smrdljiva«.
Čeprav so se nekatere ugotovitve izkazale kot spodbudne, pa očitno še vedno ostaja izziv, kako preprečiti in obravnavati negativne socialne interakcije ter zagotoviti varno in vključujoče učno okolje za vse otroke, ne glede na njihovo etnično pripadnost. V duhu ugotovitev raziskave se zdi nujno, da si šole in družba kot celota prizadevamo za izboljšanje razumevanja in podpore romskih otrokom v šoli, da bi lahko ustvarili še bolj enakopravno in vključujočo okolje za vse mlade generacije.
»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.
