Najpogostejše vprašanje, ki sem ga slišala, ko sem se drugim predstavljala kot Rominja in oseba z izobrazbo, je bilo: “Kako ti je to uspelo? Kakšen je tvoj recept?” Iskanje odgovora na to vprašanje je zame vedno predstavljalo izziv, saj sem svojo pot do izobrazbe vedno smatrala za nekaj naravnega in logičnega, brez potrebe po posebnem »receptu«.
Če bi že morala izpostaviti nekaj ključnih sestavin tega »recepta«, bi bile to najverjetneje naslednje:
- Družinska podpora
- Močna notranja motivacija
- Pozitivno šolsko in širše okolje
Menim, da se dobri temelji postavijo v družini. Moji starši so mi vcepili prepričanje, da je izobrazba ključ do uspeha in napredka. Že od otroštva sem bila obkrožena s knjigami, pri nas pa so bile moje ocene ter cilji vedno pomembna tema pogovora. Nikoli nisem občutila, da bi moja romska pripadnost predstavljala oviro pri doseganju zastavljenih ciljev. Zdi se mi, da je misija mojih staršev bila naslednja: ponuditi mi vse tisto, kar sami niso imeli priložnosti izkusiti, kamor spada tudi izobraževanje.
Moja šolska pot se je začela na manjši osnovni šoli, kjer sem bila deležna velike podpore s strani učiteljev in kjer sem bila toplo sprejeta med sovrstnike. Družila sem se več ali manj z neromskimi sovrstniki, saj sem z njimi mnogokrat imela več skupnega kot s svojimi romskimi vrstniki. Zgodaj sem začela razvijati interes za pedagoško delo, in že kot otrok sem se igrala učiteljico ter nudila pomoč pri učenju svojim, včasih tudi starejšim, vrstnikom in sorodnikom. V velik ponos mi je bilo, ko so domači o meni govorili kot o tisti najbolj »pridni« v družini. Osnovno šolo sem zaključila z odličnim uspehom in zame je takrat bila nadaljnja odločitev za gimnazijo logična, saj sem vedela, da mi bo to odprlo pot do univerzitetnega izobraževanja, čeprav takrat nisem poznala nikogar, ki bi doštudiral, še posebej pa ne v naši skupnosti.
V času osnovne šole se s svojo romsko pripadnostjo nisem ukvarjala, zavedanje o slednji je prišlo šele v obdobju srednje šole. Mladostniška leta, polna spoznavanja novih ljudi, so bila pogosto zaznamovana z vprašanji o moji romski pripadnosti in velikokrat tudi z občutki sramu. Vse to je izhajalo predvsem iz mene, saj se z neposredno diskriminacijo sama skorajda nisem srečevala. Res je, da sem se velikokrat, v okolici tistih, ki niso vedeli, da sem Rominja, srečevala z neprimernimi komentarji o Romih in postajalo je vedno težje odprto govoriti o svoji kulturni identiteti. V družbi tistih, ki so vedeli ali slišali, da sem Rominja, pa sem mnogokrat naletela na debate o tem, kako sem lahko tako »drugačna« od svojih, in da zanje nisem Rominja, ampak sem »njihova«. Takrat sem ob tem čutila velik ponos, saj sem si dejansko želela biti »njihova«, a sem vendarle zmeraj imela občutek, da ne spadam ne k enim, ne k drugim.
Srednja šola je minila brez večjih težav (če pozabimo na matematiko). V učenje sem vložila veliko več truda v primerjavi z osnovno šolo, in želja po nadaljnjem študiju je postajala vedno močnejša in dosegljivejša. Po uspešno opravljeni maturi sem se že zelo veselila študija, saj smo se, seveda z neromskimi prijatelji, že veselili skupnega študentskega življenja.
Kljub trudu in predanosti nisem bila sprejeta na želeno fakulteto. Ta trenutek razočaranja bi lahko pomenil konec moje izobraževalne poti, vendar sem se odločila drugače. Po nekaj mesecih študija enopredmetne sociologije sem se odločila, da se vrnem domov in drugo študijsko leto ponovno poskusim. Odločila sem se, da se bom med selitvijo domov lotila študentskega dela, da bi se vsaj nekoliko finančno osamosvojila. Nato sem se naslednje študijsko leto ponovno vpisala na želeno fakulteto in tako prišla vse do magistrskega naziva. Študij je zame predstavljal nekako tudi pobeg od romske skupnosti, saj v stiku z novimi ljudmi, vsaj prvih nekaj let, nisem govorila o svoji pripadnosti. Takrat mi je zelo ustrezalo, da nisem rabila »razlagati« svoje pripadnosti in poslušati o tem, kako sem posebna, ker sem kot Rominja že nekaj dosegla. Prepričana sem bila namreč, da je bolje, če ne izpostavljam svoje identitete.
Skozi vsa leta študija sem bila zelo aktivna. Sodelovala sem v različnih društvih, opravljala prostovoljna dela in študentska dela. Vsaka izkušnja mi je prinesla nove uvide, znanja in priložnosti za spoznavanje novih ljudi. Vse to me je še dodatno motiviralo in osmislilo moje izobraževanje, zlasti na magistrski stopnji študija. Med iskanjem priložnosti za pridobivanje novih izkušenj sem se po spletu okoliščin znašla pri delu z romskimi otroki. V tem času sem spoznala, kako velik potencial se skriva v naši skupnosti, a pogosto ostane neizkoriščen zaradi različnih ovir, ki jih sama (na srečo) nisem doživela in sem s tega vidika tako rekoč privilegirana. Tako sem med delom z romskimi otroki odkrila nove plati sebe ter ugotovila, da ni potrebe, da skrivam in zamolčim svojo pripadnost, na katero so bili otroci sami ponosni in jo z veseljem izpostavljali.
Ves čas sem se zavedala, da je znanje ključ do uspeha in da je to moja prednost, ne glede na mojo etnično pripadnost. Kljub temu, da sem izstopala med vrstniki v naši skupnosti, sem vedno gledala na učenje kot na privilegij. Ko se sedaj pogovarjam s pripadniki naše skupnosti, ki so približno moje starosti, mi vedno rečejo, da jim je žal, da se niso bolj posvetili šoli. Takrat vedno izpostavim, da učenja še ni konec in da imajo še vedno priložnosti in možnosti, kar tudi pomeni, da je moja izbira za delo v izobraževanju odraslih bila očitno dobra odločitev.
Vsi, ki smo povezani z romsko skupnostjo, si tako ali drugače nenehno prizadevamo spodbujati in poudarjati pomen izobrazbe. Romskim otrokom in staršem polagam na srce, da poiščejo podporo in pomoč pri organizacijah, društvih in strokovnjakih, ki so na voljo in se ukvarjajo z izzivi, s katerimi se naša skupnost sooča v času izobraževanja. Kakorkoli že obrnemo, še vedno trdno verjamem v to, da je izobrazba orodje, s katerim lahko spreminjamo svet in da je znanje tisto nekaj, česar nam nihče ne more odvzeti in za kar se je vredno truditi.
»Podprto s sredstvi Programa ACF v Sloveniji 2014–2021«.
